Back to top

Nove metode in novi slušatelji (1957–1977)

Dušan Pirjevec je drugo veliko ime, povezano z zgodovino našega Oddelka. Partizanski komisar in večkrat odlikovani podpolkovnik se je leta 1948 kot izredni študent vpisal na študij primerjalne književnosti, ki ga je zaključil leta 1952. Nato je bil 9 let zaposlen na Inštitutu za literature pri SAZU.

V tem času je za Ocvirkovo zbirko pripravil Zbrano delo Murna in prve tri knjige Župančičevega, hkrati pa je začel pripravljati svojo doktorsko disertacijo Ivan Cankar in evropska dekadenca in simbolizem, ki jo je obranil leta 1961. Iz disertacije je razvidno, da je Pirjevec v uvodnih poglavjih uporabljal linearno metodo, ko ga je zanimal sprejem simbolizma na Slovenskem. Uporabljal je tudi koncentrično analizo, saj je preučeval časnike in revije ter literarna dela, ki jih je Cankar prebiral med svojim bivanjem na Dunaju. Pirjevec je ugotovil, da je Cankar zlasti dobro poznal Hermanna Bahra, cenil pa je ruske realiste in skandinavske naturaliste. Disertacija je leta 1964 izšla pod naslovom Ivan Cankar in evropska literatura, Pirjevec pa je dodal obsežna poglavja, v katerih se je otresel faktografske metode. Ob primerjavah z Maeterlinckom in Emersonom se je tako ukvarjal s Cankarjevim pojmovanjem duše, simbola in ljubezni.

V šolskem letu 1963/64 je Pirjevec kot izredni profesor začel predavati na Oddelku (leta 1962 se je Seminar preimenoval v Oddelek), ki je od leta 1960 deloval v novi stavbi na Aškerčevi. Prva Pirjevčeva predavanja so bila posvečena zgodovini poetik, zgodovini in teoriji literarnih ved, književnosti starega Orienta ter književnosti eksistencializma. Od šolskega leta 1966/67 pa je predaval zlasti evropski roman. Pirjevčeva predavanja so vsaj deloma povezana s pomembnim založniškim projektom, ki ga je tedaj pripravljal Ocvirk. Pri Cankarjevi založbi je v izredno visoki nakladi od leta 1964 izhajala zbirka Sto romanov, ki je imela za cilj v desetih letnikih objaviti sto reprezentativnih romanov z uvodnimi študijami. Dvanajst študij je prispeval Pirjevec, ki je tako pisal o Sartrovem Gnusu, Gogoljevih Mrtvih dušah, Stendhalovem romanu Rdeče in črno, Balzacovih Izgubljenih iluzijah, Kafkovem Gradu, Jakobsenovem Nielsu Lyhneju, Malrauxevi Kraljevski poti, Stendhalovem Lucienu Leuwenu, Laclosovih Nevarnih razmerjih, Cervantesovem Don Kihotu, Robbe-Grilletovem Vidcu ter Bratih Karamazovih Dostojevskega.

Že Kos (1978: 108–109) je poudaril, da omenjene študije vsebujejo izvirno zgodovino in teorijo evropskega romana, pri svojih interpretacijah pa se je Pirjevec oprl zlasti na Lukácsa, Ingardna in Heideggerja: »Od Ingardna je sprejel fenomenološko načelo o avtonomnosti literarne umetnine in o potrebi, da jo razumemo iz nje same, brez vsakega biografizma, psihologizma in sociologizma; iz Lukácseve teorije romana […] je povzel idejo o posebnem, aktivistično usmerjenem in zato tragičnem »junaku« glavnih evropskih romanov, kar naj bi bilo bistveno za roman nasploh; iz Heideggerjeve filozofije je sprejel zlasti idejo, da je umetnost ali poezija tisto območje, v katerem lahko človekovo doživetje sveta predre oklep metafizičnega mišljenja in stopi v neposredno razmerje z »bitjo« sveta.«

S Pirjevčevim nastopom se je znatno povečalo tudi število slušateljev. V šolskem letu 1967/68 se je na vse tri študijske skupine (čista, A, B) vpisalo nad sto novincev, kar je bilo desetkrat več kot leta 1960. V šestdesetih letih Oddelek od prvega do četrtega letnika ni imel nikoli več kot 40–50 slušateljev. Predstojnik Ocvirk je v letnem poročilu takole opisal razmere: »Včasih si morajo slušatelji pomagati s stoli, ki jih prinesejo od drugod, da lahko poslušajo posamezne kurze. V takšnem okolju, natlačenem s poslušalci, seveda ni mogoče misliti na zbranost in tudi uspešnost predavanja je izredno majhna, saj si nekateri ne morejo naših izvajanj niti zapisati.« Po šolskem letu 1969/70, ko se je na Oddelek vpisalo rekordnih 109 brucev (le psihologija, slovenistika, romanski in germanski jeziki so imeli večji vpis), se je v sedemdesetih letih, ko se je vpisovalo v prvi letnik vseh tri smeri povprečno 77 študentov, to število zmanjševalo. V drugi polovici šestdesetih let so diplomanti prvič pridobili naslov diplomirani literarni komparativist.

Leta 1971 je Oddelek dobil tudi svojo prvo redno zaposleno bibliotekarko – Vero Troha. Tedaj je imela knjižnica že 5500 knjižnih enot in nekaj več kot 1000 letnih izposoj. V sedemdesetih letih se je oddelčna knjižnica srečevala s precejšnimi težavami, saj je zmanjkovalo denarja za nabavo knjig in učnih pripomočkov. Predstojnik Pirjevec je tedaj z dobršno mero ironije v letno poročilo zapisal naslednje: »Slušatelji nimajo na razpolago niti takšnih temeljnih del, kot je npr. Aristotelova Poetika ali Tainova Filozofija umetnosti ali izbor Marxovih in Engelsovih izjav o umetnosti in literaturi«.

Leta 1971 pa se je Oddelek spet sprejel staro ime, ki ga nosi do današnjih dni: Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo. Tedanji predstojnik Pirjevec je ustanovil tudi tri katedre: katedro za primerjalno literarno zgodovino starejših obdobij in metodologijo literarne vede, katedro za primerjalno literarno zgodovino novejših obdobij in specialno literarno teorijo ter katedro za fenomenologijo literature in literarnozgodovinsko hermenevtiko. V sedemdesetih letih se je z novimi predmeti temeljito prenovil tudi učni načrt. Študij primerjalne književnosti in literarne teorije je tako obsegal literarnozgodovinske (primerjalna zgodovina starejših obdobij, primerjalna zgodovina novejših obdobij in literarnozgodovinska hermenevtika) ter literarnoteoretične (metodologija literarne vede, fenomenologija literature in specialna literarna teorija: poetika, teorija verza, stilistika, teorija ustvarjanja) predmete. Samostojni študentje in A-jevci so se lahko odločili bodisi za literarnozgodovinsko bodisi za literarnoteoretično usmeritev.

Pri novem študijskem načrtu pa je že sodeloval Janko Kos, ki se je Oddelku kot izredni profesor priključil v šolskem letu 1970/71. V šestdesetih letih se je Kos uveljavil s preučevanjem Franceta Prešerna. Leta 1965 je z obsežnim kritičnim aparatom izdal pesnikovo zbrano delo ter napisal monografijo o Prešernovem pesniškem razvoju. Leta 1969 pa je doktoriral s tezo o Prešernu in evropski romantiki. Tako kot Pirjevec se tudi Kos pod Ocvirkovim mentorstvom lotil koncentričnega preučevanja evropskih vplivov na slovenskega pesnika. V disertaciji, ki je leta 1970 izšla v knjižni obliki, Kos natančno izrisuje Prešernovo literarno obzorje. Kos se ukvarja z vplivi nemške predromantike, ki je vplivala na Prešernove balade. Če se je vpliv jenske nemške romantike omejil zlasti na sprejemanje teorije bratov Schlegel, kar je Prešernu omogočilo poglobljen študij romanskih pesniških oblik srednjega veka in renesanse, pa je mlajša, heidelberška romantika nemara oblikovala Prešernov odnos do ljudskega pesništva. Kos se ukvarja tudi s Prešernovim odnosom do Byrona ter z njegovim sprejemanjem slovanske romantike.

V drugi polovici šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih letih pa je Kos napisal 21 uvodnih študij za Ocvirkovo zbirko Sto romani. Med drugim je večinoma z duhovnozgodovinsko metodo interpretiral nekatere temeljne francoske (Kneginja Klevska, Kandid, Oče Goriot, Germinal, Tujec, Modifikacija), nemške (Simplicius Simplicissimus, Življenjski nazori mačka Murra, Doktor Faustus) in angleške (Semenj ničevosti, Waverley, David Copperfield, Slika Doriana Graya, Umetnikov mladostni portret) romane.

Leta 1973 je bil Pirjevec izvoljen za rednega profesorja, Ocvirk pa je po petintridesetih letih delovanja na Oddelku odšel v pokoj. V sedemdesetih letih je imel Pirjevec še predavanja iz strukturalne poetike, ki pa so postumno izšla v zbirki Literarni leksikon. Literarni leksikon – zadnji Ocvirkov uredniški podvig – je bil namreč namenjen študijam o literarnovednih metodah, literarnih obdobjih in literarnih vrstah. Leta 1977 je Pirjevec umrl, s čimer je nastala velika praznina. Na Oddelku so bili zdaj zaposleni le en učitelj (Janko Kos) in dva asistenta (Evald Koren, Lado Kralj).