Back to top

Začetki (1925–1937)

Snovalci filozofske fakultete so že marca 1919 predvidevali tudi stolico za splošno slovstvo, na kateri naj bi se poučevala literarna teorija, poetika in retorika. Predvidenega kandidata Otmarja Schissla von Fleschenberga, klasičnega filologa in bizantinista, pa ministrstvo ni potrdilo zaradi neznanja slovenščine (Dolinar 2007: 140). Literarnoteoretskih predmetov – kot je razvidno iz napovednikov predavanj – v prvi polovici dvajsetih let ni bilo.

Za zgodovino našega Oddelka je ključen 24. junij 1925, ko je ljubljanska Filozofska fakulteta sprejela izpitni red beograjske, ki je predvideval tudi diplomski izpit iz primerjalne književnosti s teorijo književnosti. Na hitro je bilo treba ustanoviti novo stolico, ki jo je začasno prevzel France Kidrič, sicer profesor za starejšo slovansko literaturo s posebnim ozirom na slovensko. Leta 1926 je Kidrič imel med svojimi predavanji na slovanski filologiji tudi kurz z naslovom Evropski okvir za slovanske literature v dobi romantike (poglavje iz primerjalne književnosti). Istega leta se na seji fakultetnega sveta tudi omeni ustanovitev Seminarja za primerjalno književnost. Po srečnem naključju smo Slovenci dobili katedro za primerjalno književnost tri desetletja za Univerzo v Lyonu, na kateri je bila prva komparativistična katedra na svetu ustanovljena leta 1896. Leta 1925 pa so katedro za primerjalno književnost dobili še na Sorboni, kjer je sicer ta predmet Fernand Baldensperger predaval že od leta 1910.

Samostojno pa se študij primerjalne književnosti pojavi v napovedniku predavanj šele leta 1929. Istega leta je bil tudi prvi doktorski izpit iz primerjalne književnosti, saj je tedaj Janko Tavzes obranil disertacijo o slovenskem preporodu pod Francozi. Po dogovoru, sprejetem ob začetku dela stolice, naj bi bil Kidrič zadolžen za primerjalno literarno zgodovino, germanist Jakob Kelemina, avtor knjige Literarna veda (1927), za literarno teorijo, slavist Ivan Prijatelj pa za zgodovino kritike.

>V resnici je imel posebna predavanja in seminarje za komparativiste ves čas le Kidrič (Dolinar 2007: 136), druga omenjena profesorja pa sta bila zlasti eksaminatorja na diplomskem izpitu iz primerjalne književnosti. Do druge polovice štiridesetih let so študentje na Filozofski fakulteti opravljali diplomski izpit iz svojega A-, B- in C-predmeta, predmeti pa so se povezovali v različne skupine. V XVI. skupini je bilo mogoče primerjalno književnost s teorijo književnosti študirati kot A-predmet ob obči zgodovini (B-predmet) in narodni zgodovini ali etnografiji ali umetnostni zgodovini ali zgodovini slovenske ali srbohrvaške književnosti (po izbiri) ali kakšnem jeziku s književnostjo (opcije za predmet pod C). Čeprav menda ni imela veliko študentov, je bila ta skupina za tisti čas zelo moderna, saj se še danes zanimamo za povezave med literaturo in zgodovino ali med literaturo in drugimi umetnostmi.

>Primerjalno književnost je bilo možno vpisati kot B-predmet v X. skupini (ob zgodovini slovenske ali srbohrvaške književnosti z južnoslovanskimi), v XII. skupini (ob francoskem jeziku in književnostjo s primerjalno gramatiko romanskih jezikov) in v XIII. skupini (ob nemškem jeziku in književnostjo s primerjalno gramatiko germanskih jezikov). Kot izbirni C-predmet pa se je pojavljala v skupinah, v katerih so bili glavni predmeti klasičen jezik s književnostjo (XI. skupina), narodna zgodovina (XIV. skupina), obča zgodovina (XV. skupina), spoznavna teorija, logika, psihologija, zgodovina filozofije (XVIII. skupina) ali pedagogika, etika, psihologija (XIX. skupina).

>Že v tridesetih letih dvajsetega stoletja so se oblikovale nekatere kombinacije, ki so žive še danes. So se pa že tedaj pojavljale kritike izpitnih skupin s primerjalno književnostjo, češ da se takšni kandidati težko zaposlijo v srednji šoli, kar pa je Kidrič (1927: 458) ostro zavrnil. Kidrič, ki je bil skoraj desetletje edini predavatelj na stolici, je tedaj predaval o začetkih evropskih književnosti, o preporodu nekaterih nedržavnih narodov v 18. in 19. stoletju ter primerjalno zgodovino evropskih književnosti. Zanimal pa se je tudi za razvoj nekaterih literarnih form in imel predavanja iz Uvoda v primerjalno književnost. Pod sintagmo »primerjalna književnost« je razumel zlasti zgodovino svetovne književnosti oziroma razvojno linijo evropskih literatur. Sicer pa je primerjalno književnost opisal takole: »Komparativna, ali bolje svetovna književnost je brezbrežno morje, katerega vseh skrivnosti ne bo nikdar doumel isti sam mornar. Nikdar se ne bo rodil tak silen jezikovni talent, ki bi mogel v kratki dobi človeškega življenja sam v originalu proučiti vse literature sveta« (Kidrič 1927: 457).

Le leto dni po tem Kidričevem zapisu je na ljubljanski Filozofski fakulteti začel študirati Anton Ocvirk, ki si je izbral X. skupino, kar pomeni, da je poleg zgodovine slovenske književnosti z južnoslovansko pod B študiral še primerjalno književnost s teorijo književnosti. Jeseni 1930 je opravil diplomski izpit iz primerjalne književnosti in pri Kidriču zagovarjal obsežno seminarsko delo z naslovom Uvod v primerjalno književnost, v katerem se ukvarja zlasti z vidiki primerjanja. Z odlično opravljenim izpitom si je pridobil naklonjenost Kidriča, ki mu je obljubil, da ga bo podprl pri prošnji za francosko štipendijo. Jeseni leta 1931 se je Ocvirk odpravil v Pariz. Na Sorboni je poslušal predavanja Fernanda Baldenspergerja in Paula Van Tieghema, na College de France pa predavanja Paula Hazarda. Slednji je Ocvirku predlagal, da bi imel pri njem predavanje o evropski misli 16., 17, in 18. stoletja ter o slovenski književnosti, ki je pozneje izšlo v ugledni Revue de littérature comparée. V Parizu je pripravljal svojo doktorsko disertacijo Levstikov duševni obraz, ki ima poleg psiholoških analiz tudi komparativistična poglavja, saj Ocvirka zanima Levstikovo literarno obzorje.

Leta 1934 se je Ocvirk spet odpravil v Pariz zbirat gradivo za svoje habilitacijsko delo Teorija primerjalne literarne zgodovine, ki je izšla dve leti pozneje. V svoji monografiji Ocvirk razpravlja o linearnem in koncentričnem določanju vplivov. Če se pri linearni metodi ukvarjamo z uspehom in vplivom kakega avtorja ali dela v tujini, se pri koncentrični zanimamo zlasti za tuje prvine, ki jih je mogoče najti v literarnih delih. Poleg tega se Ocvirk ukvarja še z drugimi panogami primerjalne književnosti (npr. tematologija, literarne vrste). Ni odveč poudariti, da je po Van Tieghemovi knjigi La Littérature comparée (1931) in Hergešiaevi brošuri Poredbena ili komparativna književnost Ocvirkova monografija tretje delo o primerjalni književnosti na svetu (Koren 1988: 52).

Tone Smolej