Humanizem v transkulturni perspektivi: primer Kitajske

Monografija izhaja iz predpostavke, da je humanizem pomembna skupna dediščina celotnega človeštva in da ga ne moremo enačiti zgolj s tisto obliko humanizma, ki se je razvila v idejni zgodovini Evrope. Avtorica opozarja na dejstvo, da diskurzi, v katerih ospredju je človek in njegova človecnost, sodijo v dediščine idejnih zgodovin vseh svetovnih kultur in civilizacij. Kot sinologinja se pri tem osredotoči na raziskovanje kitajskih modelov humanizma in humanistične miselnosti, ki so še posebej v ospredju v konfucijanski filozofiji in njeni deontološki etiki. Pomembno pa je, da v knjigi obravnava tudi daoistični tip humanizma, ki je bil doslej popolnoma prezrt tako v slovenskih kot tudi v mednarodnih raziskavah. Pri tem izpostavi daoistično kritiko antropocentrizma in vzpostavi novo kategorijo tradicionalno kitajskega ekološkega humanizma.